V organizaciji Komisije Državnega sveta Republike Slovenije za socialno varstvo, delo, zdravstvo in invalide in Zbornice zdravstvene in babiške nege Slovenije – Zveze strokovnih društev medicinskih sester, babic in zdravstvenih tehnikov Slovenije se je odvil posvet, katerega namen je bil nasloviti ozka grla in sistemske nedorečenosti pri prepoznavanju, obravnavi in preprečevanju nasilja nad ženskami, s poudarkom na ranljivih skupinah žensk.
Predsednik Državnega sveta RS Marko Lotrič je v uvodnem nagovoru poudaril, da smo za preprečevanje nasilja v družbi odgovorni vsi. »Zaščita vseh, ki se ne znajo ali zmorejo zaščititi sami, od nas, posameznikov, terja pogum in odločnost. V težjih primerih, ko laiki težko storimo kaj več, kot da na nasilje opozorimo in ga prijavimo, pa se od ustrezno usposobljenih strokovnjakov pričakuje predvsem obilico specifičnega strokovnega znanja in sistemsko usklajeno odzivanje na zaznane primere nasilja.« Opozoril je, da se pojavnost nasilja v naši družbi širi, včasih se ga celo spodbuja in prepoznava kot odraz sposobnosti in moči ter da je najbolj zaskrbljujoče nasilje tisto, ki ostaja prikrito. »Intenzivno in poglobljeno ozaveščanje o pojavu in ničelni toleranci do vseh vrst nasilja, pa tudi učenje pravilnega odziva nanj že vse od malih nog, je zagotovo osnovni predpogoj za bolj zdravo in varno družbo,« je sklenil Lotrič.
Državna svetnica Monika Ažman, predsednica Zbornice – Zveze je uvodoma opozorila, da so ženske tri krat pogosteje žrtve nasilja kot moški ter da znotraj družbene skupine žensk obstajajo tudi različne skupine žensk, ki so še bolj ranljive, ogrožene, prezrte in brez družbene, politične in socialne moči. Pri teh ranljivih skupinah žensk je možnost doživljanja zlorabe oziroma nasilja tako v medosebnih odnosih kot v institucijah veliko večja, saj jih ranljivost in družbena šibkost nasilju veliko bolj izpostavljata, hkrati pa so možnosti za njegovo prepoznavanje in učinkovito obravnavo veliko manjše kot pri ostalih skupinah žensk. Za učinkovito preprečevanje in hitro ukrepanje v primeru sistemskega nasilja je nujen multidisciplinaren pristop, je poudarila.
Predsednica Društva SOS telefon Maja Plaz je poudarila, da je nasilje nad ženskami družbeni in sistemski problem ter da živimo v družbi, ki primarno ne verjame ženskam in nasilje pogosto tolerira. Poročilo Združenih narodov kaže, da ena od treh žensk izkusi nasilje s strani partnerja ali bivšega partnerja ter da so moški po vsem svetu v lanskem letu ubili 85.000 žensk in deklet. Opozorila je, da bi lahko femicid s pravočasnim ukrepanjem v mnogih primerih preprečili. V Evropski uniji je vsaka tretja ženska (v Sloveniji vsaka peta ženska) doživela fizično ali spolno nasilje in grožnje. Zaskrbljujoče je, da nasilje prijavi le vsaka osma ženska v EU, pri čemer je ob prijavi nasilja na strani tistega, ki prijavo sprejema, še vedno pogosto prisoten dvom. Dvomi, da gre za lažno prijavo, so najpogosteje prisotni pri prijavi spolnega nasilja.
Dr. Zalka Drglin iz Združenja Naravni začetki je spregovorila o institucionalnem nasilju v zdravstvenih ustanovah. Nasilje na podlagi spola je ena od vrst nasilja, ki ima različne pojavne oblike. V ustanovah pogosto obstaja nasilje, ki je na nek način normalizirano in ga posledično ne prepoznavamo kot nasilje. Posebej ranljiva skupina žensk so ženske na poti v materinstvo, saj so reproduktivne zmožnosti žensk in samo materinstvo eno od ključnih oprijemališč nadvladovanja, urejanja žensk in njihove podreditve.
Sledile so tri panelne razprave, na katerih so se predstavniki različnih institucij posebej posvetili trem skupinam ranljivih žensk.
Prvi panel z naslovom Nasilje nad ženskami v obporodnem obdobju je moderirala Darinka Klemenc, v razpravi so sodelovale vodja porodnega bloka Kliničnega oddelka za perinatologijo na Ginekološki kliniki Univerzitetnega kliničnega centra Ljubljana dr. Mirjam Druškovič, predsednica sekcije medicinskih sester in babic pri Zbornici–Zvezi Saša Matko, Vesna Sekelj Rangus (Delovna skupina za nenasilje v zdravstveni in babiški negi, Zbornica–Zveza) in Irena Šimnovec (Združenje Naravni začetki).
Drugi panel z naslovom Nasilje nad ženskami z oviranostjo je moderiral Aljoša Lapanja, v razpravi so sodelovale koordinatorica za preprečevanje nasilja v Centru za socialno delo Pomurje Saša Car, upokojena diplomirana medicinska sestra Irena Keršič, vodja zdravstvene nege v Zavodu za usposabljanje, delo in varstvo dr. Marijana Borštnarja Dornava Jožica Brenčič, predsednica Sekcije patronažnega varstva Staša Rojten in predsednica društva Vizija Barbara Slaček.
Sodelujoče so poudarile, da je nujno ozaveščati institucije, družbo in medije, da imajo ženske s posebnimi potrebami pravico do zdrave spolnosti, pravico do zasebnosti, pravico do zgodnjega spoznavanja in izobraževanja o lastnem telesu. Spomnile so, da je prepoznavanje spolnih zlorab pri gibalno oviranih deklicah in mladostnicah zelo otežkočeno zaradi več osebnih in socialnih dejavnikov, med katere spada pomanjkanje socialnih izkušenj, nepoznavanje lastnega telesa, izpostavljenost ter odvisnost od pomoči druge osebe v najbolj intimnih opravilih.
Sodelujoče so opozorile, da varne hiše in druge storitve pogosto niso dostopne za osebe z oviranostjo, kar še dodatno poveča njihovo ranljivost, zato je treba z namenom, da se vsem žrtvam zagotovi možnost umika iz nasilnega odnosa v varni prostor, okrepiti število mest v varnih hišah za ženske žrtve nasilja z gibalno oviranostjo in/ali senzorno oviranostjo. To velja tako za ženske kot za moške žrtve. Ministrstvo za delo, družino, socialne zadeve in enake možnosti RS in Vlada Republike Slovenije bi morali pristopiti k reševanju navedenega problema v sklopu sistemskega financiranja programa Nasilje nad invalidi (gre za edini program na območju Republike Slovenije, ki zagotavlja celostno obravnavo in zaščito žrtev nasilja z gibalno oviranostjo). Vzpostaviti bi bilo treba »Hišo zaupanja«, v kateri bi po odhodu iz varne hiše za ženske in moške žrtve nasilja z gibalno oviranostjo oz. invalidnostjo lahko nadalje izvajali program strokovne pomoči in priprave na življenje brez nasilja. Usposobiti je treba zdravstvene delavce, da bodo znali iz zdravstvenih, osebnostnih, socialnih in drugih znakov sklepati, da gre za nasilje v družini in se s pacientkami, pri katerih gre za sum nasilja, ustrezno pogovoriti. Prav tako je treba jasneje opredeliti ukrepanje (kam naj zdravstveni delavec posreduje informacije, kam se lahko žrtev obrne po pomoč ipd.). Za namen ustreznega reševanja posameznih primerov je nujno zagotoviti pretok informacij med institucijami (zdravstveni zavodi, patronažna služba, centri za socialno delo, policija itd.), so še opozorile panelistke.
Tretji panel z naslovom Nasilje nad migrantkami je moderirala Doroteja Lešnik Mugnaioni, v razpravi so sodelovale mag. soc. del. in kulturna mediatorka Flurina Ametaj, pomočnica direktorja Centra za socialno delo Ljubljana, Enota Logatec Meta Smole, in direktorica Urada Vlade Republike Slovenije za oskrbo in integracijo migrantov mag. Katarina Štrukelj.
VEČ O POSVETU IN VIDEO NAJDETE TUKAJ.
Povzeto po: ds-rs.si/novice